Med argumenti je mogoče proti širitvi igralništva najti tudi nekaj pravnih zadržkov:

Evropsko sodišče je letos spomladi v tožbi nemškega podjetnika Jorga Schindlerja proti Angliji razsodilo, da je kljub pravilom, ki zahtevajo prost pretok ljudi in kapitala med državami članicami, glede na naravo dejavnosti (igralništvo) zaradi vrste stranskih vplivov in zadržkov, država upravičena, da zaščiti druge interese in tovrstno »gospodarsko« pobudo zavrne. [Pravna praksa ES, PDF; 311 KB; SLO]

Trenutna zakonodaja ne omogoča prihoda tujcev. Po sedaj veljavni zakonodaji so lahko tujci v Sloveniji lastniki le petine igralniškega kompleksa, zato bi bila za uresničitev projekta mega igralnice na Goriškem potrebna sprememba zakona o igralništvu. Iz medijev smo lahko razbrali, da poleg te ovire ameriški vlagatelji zahtevajo tudi občutno znižanje davkov iz te dejavnosti. Predpogoj za njihov prihod in investicijo je torej sprememba dveh zakonov, kar pomeni, da je prihod tujcev vezan na odločitev Državnega zbora. Trenutno naj bi med Američani in ministrstvom za finance potekala pogajanja.

V kolikor so formalni pogoji izpolnjeni, lahko koncesijo podeli minister za finance RS. Četudi bi torej Državni zbor spremenil potrebne zakone ima minister za finance še vedno diskrecijsko pravico gledetega, ali bo koncesijo podelil, ali ne.

Strategija razvoja igralniške dejavnost v RSi dopušča podelitev še ene – zadnje koncesije. Nerazumno in v neskladju bi bilo, da bi po kapacitetah ta zadnja koncesija namenjena projektu izgradnje največje igralnice v Evropi presegla promet vseh ostalih štirinajstih igralnic skupaj. Menimo, da tovrstne zlorabe strateških dokumentov, ki jih sprejema Državni zbor, niso dopustne.