7 (NE)RESNIC  O KOCKANJU

Blišč bleščečih napisov, ki vabijo v igralnice je ponavadi le kulisa za bedo, ki se skriva pod svetlečo površino …

Igralniška dejavnost bo napolnila državno blagajno.
Vsak kompulzivni igralec stane državo letno med 14,006 in 22,077 $ na leto. Izkušnje kažejo, da po  nekaj letih postane zasvojenost z igrami na srečo velik problem območij, ki so znana kot igralniški centri. Dejavnost, ki je na začetku državi pomenila vir denarja, se spremeni v porabnika proračunskih sredstev, za odpravo negativnih vplivov igralnic preko davkov plačujejo celo ljudje, ki nikdar niso niti prestopili njihovega praga.

Igralniška dejavnost bo prinesla nova delovna mesta.
Po izkušnjah iz drugih držav, prizadene razvoj velikega igralniškega centra nekatere gospodarske panoge v radiju približno 40 milj. Omenjanje novih delovnih mest je dobra vaba za vzpodbujanje naklonjenosti javnosti igralništvu, resnica pa je, da pravzaprav pride le do prerazporeditve delovne sile.

Bližje kot je igralnica-več je zasvojencev z igrami na srečo!
Kot kažejo študije, problem igralniškega centra ne bo prizadel le Nove Gorice in bližnje okolice, ampak lep kos Slovenije: zasvojenost z igrami na srečo je v radiu 50 milj dvakrat večja kot na območjih, kjer v bližini ni igralniškega centra; v radiu 10 milj pa je posameznikova možnost, da bo postal patološki kockar  kar za 90%višja,  kot če v bližini ne bi bilo igralnice. Zanimiv je tudi podatek, da se pogosto kockanje v igralnici spremeni v patološko obliko po približno letu in pol, medtem ko kockanju v igralnicah podobne dejavnosti (konjske stave, športne stave, loto…)  prerastejo v zasvojenost po približno 3,6 leti.

Igre na srečo prinašajo zasvojenost.
Ko se v določeni skupnosti pojavi igralniška dejavnost, prinese s seboj ponavadi tudi val zasvojencev. V »starih igralniških skupnosti« je kockarskih zasvojencev približno 1,5 do 2,5% odrasle populacije. Igranje iger na srečo je vedenje, ki povzroča zasvojenost. Ima značilnosti psihoaktivne substance, ki spremeni nevrokemijsko delovanje možganov. Ameriška zdravniška zbornica navaja, da je zasvojenost odrasle populacije v ZDA približno 1-3% - odvisno od lokacije (bližina/oddaljenost od igralnic), najbolj zaskrbljujoč podatek pa se nanaša na mlade, v katerih populaciji je zasvojencev približno 4-8%!

Poveča se število bankrotov.
Na novem igralniškem območju traja približno tri do pet let, da kockarji izpraznijo svoje žepe. Ko se začne območje soočati s težavami zasvojenosti, začnejo strmo rasti družbeni stroški, ki so posledica prisotnosti igralnic. Nacionalna raziskava je v  ZDA je pokazala, da je v najbližji okolici igralnic število bankrotov posameznikov poveča za kar 100%.

Igralništvo zvišuje stopnjo kriminala.
V obupu, da bi zbrali denar za nove kockarske podvige in vsaj približno odplačali stare dolgove, se kockarji pogosto zatekajo h kriminalnim dejanjem. Med ljudmi, ki so v službi včasih veljali za »garače« sta najpogostejši kriminalni dejanji prevara in poneverba. Poraste tudi število nasilnih dejanj. Primer iz Atlante kaže, da se je v treh letih po izgradnji velikih igralniških kompleksov skupno število kriminalnih dejanj (umor, posilstvo, rop, kraja,,,) potrojilo; primerjava količine kriminalnih dejanj med ameriškimi mesti pa kaže, da je Nevada (Las Vegas) najnevarnejši kraj v ZDA po količini umorov.
Sicer pa ob pogledu na profil patološkega igralca iger na srečo opazimo karakteristike, ki kažejo na to, da mora biti osnovna igralniška ponudba dopolnjena še z »dodatno«, kamor spadata predvsem prodaja nelegalnih drog in prostitucija.

Pričakuje se povečanje števila samomorov.
Rezultati študije, kjer je bil vzorec vzet iz populacije kompulzivnih kockarjev, kažejo, da 20-30% kompulzivnih kockarjev vsaj enkrat v življenju skuša storiti samomor. Odstotek je višji kot pri katerikoli drugi skupini zasvojencev! Zvezna država Nevada je v ZDA tista, ki ima zadnjih 10 let najvišjo stopnjo samomorilnosti.